Medtem, ko se posamezniki odločajo za posvojitev muce, lahko simpatično barvo in všečno dolžino dlake, zasenči status “FIV POZITIVEN”. Ko se kot potencialni posvojitelji sprehajamo mimo žarečih, upanja polnih oči in migajočih, puhastih repkov pozabljenih muc, leži med njimi tudi skrita zgodba. Zgodba, ki je globoko prepletena z napačnimi dejstvi, s predsodki in povsem človeškimi strahovi. Ti na žalost premnogokrat vodijo v prezrtje vseh teh muc, ki bi sicer lahko bile prave nadobudne spremljevalke naših življenj.

Odkrijmo to zgodbo, razblinimo strahove enkrat za vselej, ter omogočimo večim malim kosmatincem, da pridejo do ljubečega doma, ki si ga zaslužijo nič manj, kot vse ostale muce.
Naša naloga je le, da pobližje spoznamo FIV in se podučimo o posebnostih muc, ki morajo živeti s to nadlogo.

Kaj je FIV?
FIV je angleška kratica za Feline Immunodeficiency Virus, kar po naše pomeni virus mačje imunske pomanjkljivosti. Po domače, to je bolezen imunskega sistema, ki skrbi za odstranitev in uničenje vsakega nebodigatreba iz mikroskopskega sveta. Ti pa nam vsem živim bitjem povzročajo nadloge v obliki prehladov, grip in podobnih bolezenskih preglavic.
FIV ni statična, ves čas enaka bolezen, ampak jo načeloma delimo v tri faze:

– Akutna faza, ki se zgodi, ko se virus naseli v bezgavkah. Bezgavke pa so odgovorne za proizvodnjo protiteles in so v resnici ravno bistveni del imunskega sistema. Vendar se prvi simptomi pokažejo šele po 4 – 6 tednih, ponavadi zgolj v obliki vročine. Simptomi kmalu izginejo, ter se večinoma ne vračajo!;
– Latentna ali prikrita faza, v kateri muca ne pokaže nobenih kliničnih znakov, obnaša se povsem normalno in živi veselo mačje življenje, skoraj kot vsaka povsem zdrava muca. In najboljša novica pri tem je, da lahko ta faza traja dolga leta in leta, preden se počasi prevesi v bolj nevarno obliko. Še več, pri večini mucah se prisotnost FIV odkrije po več letih, šele pri veterinarskem pregledu/posegu zaradi nečesa čisto tretjega. Zato je tu bistvenega pomena poudariti, da navkljub FIV lahko vsaka okužena muca živi dolgo, srečno življenje v ljubečem domu, še dlje pa, kadar se upoštevajo smernice za kvalitetno življenje FIV pozitivnih muc;
– Progresivna faza, kjer na žalost, pa vseeno skozi vse to brezskrbno obdobje, FIV, skrit za kulisami, opravlja svoj uničujoč pohod na sposobnost spopadanja z mikroskopskimi napadalci. Na tej točki pa postane nekaj, kar bi v običajnem organizmu bil le par dni trajajoč, nedolžen prehlad, lahko že usodna komplikacija.

Kako se lahko muca okuži s FIV?
Največ virusa je v krvnih celicah (belih krvničkah). Okužba se najpogosteje prenaša preko globokih ugrizov, kjer pride do stika slina-kri. Tukaj je govora o resnično globokih ugrizih na vso moč, ki niso del niti še tako grobe, na pogled zelo nasilne igre. Priti mora do boja na vso moč, kot denimo med dvema nekastriranima/nesteriliziranima, zelo teritorialnima mucama, ki se spreta z intenzivnim bojem brez milosti. Zaradi navadne klofute ali opozorilnega šavsa med mucami, ki se samo ne marajo najbolj, pa recimo ni skrbi, da bi prišlo do dovoljšnje intenzivnosti za okužbo ali prenos.

Ali za FIV obstaja zdravilo?
Na žalost zdravila za FIV zaenkrat ni. Predvsem je polje zdravil za FIV bolj slabo raziskano. Variante zdravil, izpeljane iz zdravil za podobno okužbo pri ljudeh (HIV), so se zaenkrat izkazale kot nezanesljive. V vsakem primeru pa bo verjetno trajalo še desetletja, preden se porodi kakšna bolj sigurna rešitev.
Tako se zdravljenje osredotoča predvsem na preprečevanje sekundarnih okužb v drugi, latentni fazi, ter obvladovanju in lajšanju simptomov v zadnji, progresivni fazi. To običajno vključuje podporne metode, kot so antibiotiki za okužbe, preverjena protivirusna zdravila in dobra prehrana. Redni veterinarski pregledi so ključni za spremljanje zdravja muce in obvladovanje morebitnih zapletov.

Ali lahko FIV pozitivna muca sobiva z drugimi mucami?
Večkrat se namreč kot razlog, da se popolnoma spregleda FIV+ muce za posvojitev, navaja že obstoj drugih muc, ki bi bile “nezdružljive” s FIV+ kosmatinci.
Naj ločimo na tej točki zrno od plevela. Res je, da sobivanje ni popolnoma enako brezskrbno, kot pri družbi popolnoma zdravih muc. Pa vendar prilagoditve, ki jih tako stanje zahteva, niso tako težavne ali naporne. Virus se praktično ne prenaša s priložnostnimi stiki, kot je negovanje, ali deljenje posodic za hrano in vodo. Mačke s FIV lahko mirno živijo z drugimi mačkami, še posebej, če se že poznajo in imajo stabilno socialno hierarhijo. Postopanje po klasičnih in preverjenih metodah spoznavanja in uvajanja nove muc v obstoječ ekosistem je bistvenega pomena. Na tej točki je vredno omeniti, da imajo že izkušeni skrbniki muc precej lažje delo, kot nekdo, ki še ni doživel procesa spoznavanja novih muc v istem bivališču. V vsakem primeru pa je pomembno, da se muce po procesu uvajanja, še dalj časa opazuje in prepriča, da so odnosi na sprejemljivi ravni, in da mačkoni v bivališču niso ravno nepopravljivi sovražniki.

Kar pa zadeva ustrezno ravnanje s FIV+ muco, pa je potrebno biti malce bolj pazljiv na zmanjšanje možnosti za sicer banalne okužbe, ki se pojavijo kot posledica izpostavljenosti elementom narave, kot so prepih in mraz, ter skrbno ločevanje ob pojavu akutnih prehladnih ali drugih kužnih stanj pri drugih mucah. Namen tega je, da čimbolj preprečimo tiste “joj, če bi malo bolj pazili” nesrečne dogodke, ki so pri FIV+ mucah, sploh v kasnejših stadijih obolenja, na žalost lahko precej bolj resna, kot bi bila sicer.

Če povzamemo, odločitev za FIV+ muco s sabo pripelje nekaj posebnosti, ki jih je potrebno upoštevati. Morda res ni najbolj primerna za popolnoma neizkušene skrbnike, toda v okolju nadzora skrbečih ljudi, ki so že dali nekaj mačjih tačk skozi svoje roke, pa ni popolnoma nobenih ovir, da ne bi tudi te muce našle topline in ljubezni, ki si jo zaslužijo.

Za Zavod Muri: Matic Urbanc