Lakija ni več…

Barbara, ki mu je navkljub številnim svojim živalim s posebnimi potrebami, odprla vrata svojega doma in srca, piše takole:

“Takega mucka kot je Laki, do zdaj še nisem spoznala.

Veliko srce  v malem telesu.

Neizmerno navezan in ljubeč, neprestano v naročju, med spanjem se je stisnil tesno k mojemu licu in objel moj vrat z obema tačkama. Veliki borec! Vztrajal je do zadnjega.

Ko sva se sprehajala, je šel neizmerno daleč, vedno v isto smer. Kot da bi hotel oditi, še preden je bil čas za to…”

A tudi ta čas enkrat pride.

Je neizogiben in nadvse zastrašujoč,

saj vemo, da poti nazaj več ni…

Ampak tista pot, ki jo do tedaj prehodimo skupaj je v resnici vse kar šteje.

Tista pot nam ustvarja spomine,

ki živijo z nami na vsakem koraku.

Laki naš za vedno boš ostal v našem spominu, kot najbolj prijazen in razumevajoč muc, kar jih je.

Barbara iskrena ti hvala, ker si prevzela tega krasnega seniorčka, zavedajoč se, da so mu tedni šteti in na koncu navkljub vsemu prinese težko in boleče breme.