Nikoli ni bil zares srečen.

Nekega “prazničnega” aprilskega dne smo ga pobrali za cesto, kjer je obnemogel obležal. Kljub temu je zbral moč, da je vstal in se začel umikati stran.

Na veterini smo izvedeli, da ima kronično odpoved ledvic in FIV.

Vendar če mu takrat ne bi dali priložnosti, da se pobere, ne bi nikoli vedeli, ali bi mu uspelo. Pa mu ni. Preživel je zgolj pol leta in usoda je šla svojo pot. Tisto, na kateri poti nazaj več ni. Martin je že prej hotel stopiti nanjo, a mi ga nismo mogli pustiti. Želel si je ven. Zato smo mu omogočili izhod in ga s pomočjo GPS komajda izsledili globoko v gozdu in vrnili nazaj.

Že takrat se je odločil, da gre. On je samo hodil in hodil in nihče ga ni ustavil. Pred nami je celo bežal.

Omogočili smo mu zadnje tedne življenja, ki jih je preživel v družbi naše prostovoljke Barbare, ki mu je posvečala posebno pozornost in omogočila izhode v naravo. Še zadnjič smo poskusili z infuzijami, a smo spoznali, da je bolje, da svoje zadnje trenutke namesto v hospitalu preživi v ljubljen v domačem okolju in naravi.

In nekega jutra je htiho zaspal. Odšel je na pot, s katere ga nikoli več ne bo nazaj. Tja, kamor je ves čas hotel oditi. Je že vedel, zakaj se mu je tako mudilo.

Dragi Martin, upamo, da ti je tam nekje lepše in boljše ter da si morda le našel svojo pravo srečo. Mi ti je žal nikoli nismo uspeli najti.