Zaradi nevednosti, brezbrižnosti ali celo nerazumnemu nasprotovanju sterilizacije, se živalovarstveniki iz leta v leto soočamo s čedalje večjo problematiko naraščujočega števila zapuščenih muc. Muce v naši deželi žal še vedno veljajo za »nebodigatreba« v okolju, kjer se pojavijo. Večinoma ljudje mislijo, da se bodo muce same znašle, si poiskale hrano in varno zavetje. Vendar tisti, ki s vsakodnevno srečujemo s problematiko zapuščenih, bolnih, poškodovanih in zanemarjenih muc, se še kako dobro zavedamo, da temu ni tako.

Kaj pa pravzaprav lahko storimo, ko najdemo zapuščeno odraslo muco ali pa mačjega mladiča?
Zakon o zaščiti hišnih živali nam nalaga odgovornost, da o tem čimprej obvestimo najbližje zavetišče! Že pri tem dejanju se v praksi ponavadi zalomi, saj so zavetišča ali prepolna ali pa vas usmerijo na občino, kjer je bila muca najdena. Občina je namreč nosilec odgovornosti, ki mora zagotoviti namestitev zapuščenih živali v zavetišče, ne glede na to ali ima obstoječo pogodbo s katerim izmed njih ali nima več razpoložljivih sredstev za to. V kolikor ste pri dogovoru z občino oz. zavetiščem neuspešni, se lahko vedno obrnete na pristojni območni urad Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), kjer bodo nato ustrezno ukrepali, preko izdaje odločbe.

Če je muca poškodovana mora biti sprejem v zavetišče urejen v roku 4 ur, če muca nima znakov poškodbe ali življenjske ogroženosti, pa v roku 24 ur od obveščanja s strani najditelja.

Včasih pa se najditelji obrnejo tudi na društva za pomoč in zaščito živalim. Društvo je sicer res pravna organizacija, vendar mora v primeru nameščanja živali, zagotavljati vse pogoje, kot jih določa Pravilnik o pogojih za delovanje zavetišča. Društvo je torej v večini primerov, popolnoma identično posamezniku, ki najde brezdomno muco, saj za namestitev zapuščenih živali nima ustreznih pogojev.

Majhen delež ljudi se odloči, da bo brezdomno muco obdržal za svojo ali pa ji ponudi začasno namestitev. V vsakem primeru je še pred iskanjem novega doma, nujno potreben obisk veterine!

Priporočljivo je, da je muca prvih 14 dni v izolaciji od ostalih živali. Namestimo jo v prostor, ki je v primeru pojava kužnih bolezni, enostaven za čiščenje.
Muca mora biti veterinarsko pregledana, razgliščena, testirana za prenosljivi mačji virusni obolenji (levkoza in mačji aids), pregledana za prisotnost mikrosporije ter cepljena proti kužnim boleznim.

Zaželeno je, da se muco tudi čipira. Vsekakor pa je nujno potrebna tudi sterilizacija oz. kastracija, ki jo lahko na veterini opravijo že kadar teža mačjega mladiča doseže 1,2 kg.

Razgliščenje je ključnega pomena, saj lahko posebej pri mladičih povzroči hude prebavne težave ali celo smrt.

Cepljenje proti kužnim boleznim je izjemnega pomena, saj lahko v primeru okužbe z virusom mačje kuge, muci rešimo življenje. Cepivo pa daje muci hkrati zaščito še za herpes virus, kalici virus, lahko pa jo cepimo tudi proti levkozi.
Pregled s pomočjo UV svetlobe, lahko odkrije okužbo z glivicami, ki sicer ne ogrožajo življenja, so pa lahko precej trdovratne in se prenašajo tudi na ljudi in druge živali.

Testiranje (FIV/FeLV) se opravi presejalno in nam v primeru pozitivnega rezultata vnaprej omogoča ustrezno oskrbo muce, v kolikor je muca pozitivna na mačji aids, lahko sicer živi normalno življensko dobo, vendar je ob nizki odpornosti bolj dovzetna za okužbe dihal. V kolikor je muca pozitivna na levkozo, je potrebno morebitne muce, ki živijo skupaj testirati in cepiti. Pričakovana življenjska doba je približno dve leti od pojava simptomov, lahko tudi več.

Poseg sterilizacije oz. kastracije je rutinski veterinarski poseg, ki preprečuje nadaljnje razmnoževanje muc. Predvsem pa je edina ustrezna preventiva za preprečevanje nepotrebnega trpljenja brezdomnih muc. Mlajše muce poseg prenašajo povsem brez težav, ponavadi so že v istem dnevu normalno igrive in ješče.

Nobenega razloga ni, da poseg odlašamo do odrasle dobe ali celo po tem, ko ima muca že eno leglo, ki je povsem nepotrebno.