Ime mi je Max. Star sem šest let in celo svoje življenje že  živim v kampu, v lastništvu osebja kampa. Zaenkrat še. Namreč moji skrbniki so se zaradi selitve v tujino odločili, da mi poiščejo nov dom.

Moji novi skrbniki bi morali bit krasni ljudje z velikim srcem, poleg tega pa:

• imeti nekaj izkušenj z velikimi psi (tehtam cca 40 kg),
• imeti nekaj izkušenj z reaktivnim vedenjem oz biti pripravljeni delati z inštruktorjem, da se naučijo pravilno usmerjati moje vedenje (strah me je večjih samcev od mene, pa tudi manjših, ki nevljudno strmijo vame ali celo pridejo v ravni liniji do mene),
• se zavedati, da nisem nikoli živel v stanovanju ali hiši, zato marsičesa ne poznam in ne razumem
• sprejeti dejstvo, da imam začetno kronično obolenje ledvic, zato moram jesti dietno prehrano in čim več piti,
• najbolje bi bilo, če bi imeli hišo z ograjenim vrtom.

Imam kar nekaj človeških prijateljev, ki me redno vozijo na sprehode in kar nekaj pasjih prijateljev, s katerimi se imamo iskreno radi. Prijatelji, ki me najbolje poznajo, so se sedaj odločili, da odhod v zavetišče zame ni najboljša rešitev, da bi bilo bolje, da grem neposredno v nov dom. Jaz se na to kaj dosti ne spoznam, saj me zanimajo le žogice, vohljanje po travi, dolgi sprehodi in pa kakšen dišeč priboljšek.

Zelo rad imam otroke – teh sem jih v vseh mojih letih življenja v kampu spoznal veliko število in nikoli ni bilo med nami nobenega problema. Muce srečujem vsakodnevno in bi jih kdaj preganjal, če imam kak višek energije in če bežijo pred menoj. Če muce ne bežijo oz se obnašajo flegmatično in – najvažnejše! – če lahko izberem okusen priboljšek namesto teka za muco, potem grem na popuščenem povodcu miroljubno mimo nje.