Bil je le eden izmed mnogih vaških muc, ki so si polnili želodčke za tamkajšnjo restavracijo. Ampak on je bil drugačen, bil je edini, ki si je drznil vstopiti v kuhinjo in celo za šank. Čeprav so ga imeli zaposleni radi, pa je s svojim izgledom, bil je namreč črn in čedalje bolj shujšan, marsikoga motil…

Sprejeli smo ga v začasno namestitev, kjer smo spoznali, kako prijazen muc je on pravzaprav.  Škoda ga je bilo, da bi se vrnil nazaj na cesto. Bil je tudi precej bolan, imel je namreč ledvično odpoved. Sklenili smo, da postane naš.

Več kot leto dni je bival z ostalimi začasniki, pri naši prostovoljki Barbari. Nato smo se odločili, da ga sprejmemo v zavetišče.

V srcih vseh prostovoljcev je zasedel prav posebno mesto. Bil je presenetljivo igriv in eden izmed najbolj cartljivih muc.

Želeli smo si, da bi mu lahko omogočili nov dom. Želja se nam je na naše presenečenje izpolnila in bil je oddan na drug konec Slovenije. A tam se on ni počutil kot doma, njegov dom je bilo zavetišče. Tukaj je bil zares srečen.  Njegova bolezen je napredovala, vsakih nekaj tednov smo ga odpeljali na veterino.

Pa je še vedno z veseljem šel z nami na sprehod, bil je pravi “šef” dvorišča, še celo velik ovčar Reks se ga je bal. Rad nam je sledil povsod, vedno je izkoristil vsako najmanjšo priložnost, da je kdo sedel in mu skočil na krilo.

A teh skokov je bilo zadnje tedne čedalje manj, vidno je omagal, njegovi ledvički nista več zmogli nositi vsega tega bremena.

Večino časa je počival in spal, tudi do vode mu ni bilo več. Voda je zanj pomenila vse, saj je bil zaradi odpovedi ledvic, vedno nenehno žejen. A sedaj tudi voda ni bila več zanj pomembna. Želeli smo se prepričati, da je res tako hudo, da ni več poti nazaj. Odpeljali smo ga na veterino, kjer je en dan preživel v hospitalu. A res je bilo tako, poti nazaj ni več bilo…

K nam je prišel kot osovražen in nikogaršnji muc, odšel pa je ljubljen in spoštovan.