Iskali smo kmetijo, da bi zgradili zavetišče za seniorčke. Nismo je našli, smo pa našli njega…

Bilo je pred nekaj meseci. Sprva smo zagledali psa, ki nam je veselo pritekel nasproti, za ovinkom pa Reksa na verigi, seniorčka s sivim gobčkom, ki je neutrudno lajal. Kmetu smo takoj ponudili naš projekt “Posodi mi psa”, ki ga je zavrnil. Dodal je še, da je veriga res dolga, saj seže do konca dvorišča, kar je bilo res.

Nismo se vdali in ponovno poskusili čez nekaj mesecev. Reksu in njegovem prijatelju Pikiju smo prinesli še nekaj priboljškov in hrane. K sreči so lastniki sprejeli naše obiske. Spet smo začeli s pogajanji, a smo bili žal ponovno neuspešni. Nenazadnje so ga imeli že 12 let in so bili navajeni nanj. Sprehodov nam niso dovolili, ker so se bali, da bi drug pes začel uhajati po vasi. “Pri vas “v dolini” je drugače,” so dodali. Zoped smo se vsedli v avto in se odpeljali z občutkom nemoči. Obiske smo še nekajkrat ponovili. Vsakič znova smo bili razočarani, z vse manj upanja smo se vseeno vračali nazaj. Vse do nekega dne, ko smo Reksa uspeli pripeti na povodec in odpeljati na sprehod. To je bil njegov prvi in zadnji sprehod na tem dvorišču.

Vsakič znova, ko smo ga obiskali in bili zavrnjeni, vsakič znova je bilo razočaranje vse večje. Lahko smo ga le opazovali, kako nas z negotovostjo gleda in kako opazuje svojega mladega razposajenega prijatelja Pikija.

Tudi on je bil nekoč mlad in poskočen, poln življenja in zdrav. Zdaj mu nagajajo prebavne težave, za katere so mu sicer uredili odvajala, ki pa so v pomoč le kratkoročno. Kosti so stare in zime ni več tako enostavno prenašati. Bolečine v sklepih so postale nekaj vsakdanjega.

Minevali so dnevi, tedni, meseci. Prehitro so se obračali, on pa seveda ni postajal nič mlajšii. Vsak nov dan je bil zanj izgubljen. Vse do tistega dne, ko smo ga uspeli z dovoljenjem lastnikov pripeti na povodec, preko pogovora pa smo uspeli skleniti dogovor, da ga odpeljemo na veterino.

Tokrat prvič odkar ga obiskujemo nismo odšli z razočaranjem, temveč z novim upanjem, pa seveda tudi s strahom kaj bodo pokazale preiskave za tega ubogega seniorčka.

V nekaj trenutkih se je znašel v popolnoma drugem svetu, polnem novih ljudi, vonjav, drugih psov. Ampak on je bil tako srečen, da je na toplem, da je na veterini enostavno zaspal.

V upanju na predajo smo klicali lastnike, ki so pristali, da Reks ostane “v dolini” nekaj dni. Nad njim smo se enostavno navdušili in spoznali, kako zelo hvaležen pes postaja. Nato smo se ponovno odpravili na kmetijo in pridobili še podpis za predajo Reksa. In tako je postal naš!

Prestal je operacijo perinealne kile ter kastracijo. Zelo hitro je okreval in iz dneva v dan postajal bolj srečen pes. Sedaj nima več nobenih težav z odvajanjem in lahko končno uživa v sprehodih.

Reks je že pripravljen za odhod v nov dom, navkljub letom je še zelo aktiven pes. Je izjemno prijazen in tudi igriv. Obožuje priboljške ter družbo ljudi. Sprehodi potekajo sproščeno, saj ne vleče. Nekomu bo res krasen sopotnik.

V kolikor mu ne morete ponuditi doma, ga lahko posvojite na daljavo in tako postanete njehov boter.