Sultan

Je star šest let, srednje velike rasti, prijazen in obožuje sprehode. Rad se tudi poigra, stisne k človeku in tudi počiva. V začasni namestitvi se počuti zelo dobro. Lepo se je vklopil v pasjo družbo pa tudi družbo ljudi in otrok. Zaenkrat smo nad njim res pozitivno presenečeni. Je pa tudi hitro učljiv saj je vratca, ki omogočajo prost izhod na dvorišče osvojil takoj. Pa tudi sicer obvlada vzgojno delo.

Njegova začasnica pravi:

Sultan je postal krasen kosmatinec 🤗 ko pridem domov me nasmeji s svojo igrivostjo in skakanjem v krogih 😃 Na sprehodu je priden in se dobro počuti tudi v družbi drugih psov 🐾Z veseljem se odpravi z nami tudi na daljši pohod💪Strah pred stopnicami je premagal in sedaj lahko uživa v naši družbi tudi kadar smo v zgornjem nadstropju. Drugače pa je en pravi cartljivec, saj za božanje prosi kar s tačko 🐾 Tisti, ki ga bo sprejel v svoj dom bo zadel na loteriji za cel koš sreče.

Njegova zgodba

Sultan je bil pripeljan v družino kot majhna puhasta kepica. Vsi so ga imeli radi, vsi so se igrali z njim in ga razvajali. Sultan je pridno jedel in postajal vsak dan večji. Včasih se je zapodil za mucami ali lajal na poštarja, včasih je nevede, da ni več majhna kepica, od navdušenja koga celo podrl na tla. In tako je pristal na verigi, takšni težki in hladni, kot jo imajo parklji. Otroci s katerimi se je tako zelo rad igral so odrasli, nihče več ga ni opazil v tistem temnem kotičku dvorišča, s svojo majhno utico in večkrat prazno kot polno posodico…

Nihče več ni opazil iskrice v njegovih očeh, nihče več ni opazil igrivega pogleda in nasmeha, ko ga je kdo zgolj oplazil s pogledom. Tudi vsi ostali so se samo vozili mimo, misleč, da Sultan ni njihova stvar. Dokler ni po dooolgih petih letih, nekoč ena gospa opazila ubogega Sultana in si rekla: “NE, to pa ni v redu! To pa tako ne more biti.” Vsak pes si zasluži dobro življenje in poklicala ljudi, ki so ga odpeljali v zavetišče.

Za trenutek se zdelo kot, da je Sultan končno rešen in na poti v novo življenje. Ampak v zavetišču je bilo polno majhnih, kosmatih in puhastih kužkov, takšnih kot je bil nekoč sam. In tako so minevali dnevi, tedni, meseci ko ga zopet ni nihče opazil. Nihče ni opazil njegovih belih trepalnic, nihče ni opazil belega ovratnika, ki krasi njegov vrat. Nihče ni opazil mirnega in zelo pametnega psa. In tako je bilo vsaj leto in pol. Verjetnost, da bo ostal spregledan več let je postajala z vsakim tednom večja.

Kaj naredi psu življenje v zavetišču si nihče ne želi niti predstavljati, zato smo ga vzeli pod naše okrilje in ga namestili k prostovoljki Nasti. Sultan ima sedaj toplo posteljico, dolge sprehode, učne urice, dobro hrano in tudi pasjo družbo, vendar to še vedno ni njegov dom. Njegov dom je tam, kjer mu nikoli več ne bo potrebno oditi stran. Njegov dom bo tam, kjer bodo samo njegovi ljudje.