kjer je brezvoljno čepela in čakala na pomoč, je bila videti podobno tako,

kot na naš zadnji obisk v hospitalu…

Le, da smo ji takrat,

še ne dobro leto nazaj,

lahko pomagali, tokrat pa žal ne.

In ob tem ne moremo mimo vprašanja,

ali je vredno vsega tega?

Uška je bila najdena v obupnem stanju, njena skrbnica jo je takrat zatajila. Še ena črna kmečka muca, pač.

Uška je bila kost in koža, imela je tumorje mlečnih žlez, ugotovili smo, da ima obolenje ščitnice, ušesne polipe in FIV, tudi njeni zobki so bili v katastrofalnem stanju.

Sprva smo se lotili zdravljenja za ščitnico, sledile so kontrole vsakih 3 tedne,

nato so ob sterilizaciji odstranili tumorje. Vmes je postajala povsem druga muca, igriva in imela je zelo rada hrano.

Prestala je tudi zahtevno operacijo ušesnih polipov.

Potem smo uredili še stanje zobkov.

Presrečni smo bili, da bi ji lahko končno še bolj aktivno iskali nov dom.

Nato pa je šlo vse samo še navzdol.

Zadnjih nekaj tednov je več ali manj preživela v hospitalu.

Res smo si na vso moč prizadevali,

da bi ji lahko pomagali.

Ampak navkljub vsemu, se je Uška odločila da gre…

Njeno utrujeno telo enostavno ni zmoglo več in pustili smo ji oditi.

Žalosti pa nas, da ji nikoli nismo imeli priložnosti pokazati, kako je to imeti pravi dom. Tak, kjer te ne zatajijo, ampak te sprejmejo takšnega kot si.

Žal ji tega nikoli nismo omogočili.

Vendar je navkljub vsemu, imela vse nas. Oskrbnike, ki smo jo negovali, prostovoljce, s katerimi se je tako rada igrala, svoje botre  in nenazadnje tudi vas, ki ste jo spremljali preko našega omrežja.

Bila je muca s kupčkom zdravstvenih težav, a za njo je stal še večji kupček dobrih srčnih ljudi, ki so ji bili v oporo.

In vredno je bilo!

Četudi le za nekaj mesecev, je Uška vsaj imela priložnost vse te ljudi, ki smo bili ob njej, spoznati.

Zadnjih nekaj mesecev svojega življenja je imela točno takšno življenje, kot bi si ga zaslužila, že leta prej.